Pri slovenskih vojakih v Latviji: služba, ki nekaj prinese in nekaj odnese

Latvijska Natova baza leži v okolici kraja Adaži, slabo uro vožnje od Rige. V njej je lahko do 6.000 vojakov, če tujim vojskam prištejemo še domače sile. Vojaki prihajajo iz Albanije, Češke, Danske, Kanade, Islandije, Italije, Latvije, Črne gore, Severne Makedonije, Poljske, Slovenije, Slovaške, Španije in Švedske, ki ima svojo bazo v neposredni bližini. Tako imenovana vodilna država, iz katere prihajajo poveljniki bojne skupine, je Kanada. Nato je misijo v Latviji začel leta 2017 in vse od takrat so tam tudi slovenski vojaki.
Mednarodni bojni skupini poveljuje kanadski podpolkovnik Darryn Gray. V vlogi poveljnika mednarodne bojne skupine je prvič. Pred tem je deloval v številnih mednarodnih misijah, v domovini pa je poveljeval tankovskemu bataljonu, ki ga deloma spremlja tudi v Adažiju. "Delati samo s Kanadčani je ena stvar, imeti mednarodno skupino več kot tisoč vojakov pa je velika čast. Ta služba je krasna. Vsi delujemo v eno smer in imamo skupni cilj," pravi Gray.

Glavnino dela v bazi predstavljajo vojaške vaje in skupna usposabljanja. Po poveljnikovih besedah je prav bojna pripravljenost fokus te mednarodne bojne skupine, pri kateri skušajo z vajami utrditi povezanost med različnimi vojskami. Cilj skupine? Odvrniti agresijo na Latvijo oziroma jo obraniti v primeru napada. Čeprav podpolkovnik pri tem besede Rusija ne omeni, je jasno, da govori o napadu izza 200 kilometrov oddaljene meje s to državo. Kot pove, budno spremljajo dogajanje v Rusiji, z njihovim poizvedovanjem pa se ne obremenjujejo preveč. "Zavedamo se tudi, da oni vedo, da mi nadaljujemo svoje usposabljanje in treninge, a to ni vplivalo na naše delo," pravi poveljnik.

Prav tako jih pri delu ne motijo zasuki in pretresi na geopolitični sceni. "Zavedamo se vsega, kar se dogaja, vendar smo osredotočeni na bojno pripravljenost," pove podpolkovnik Gray. Tako jih niso zmotili niti signali ZDA, da bi lahko zmanjšale svojo prisotnost v Evropi in se celo popolnoma umaknile s stare celine. Kanadski poveljnik v Adažiju sicer ameriških vojakov ne vodi, vendar sodeluje z drugimi misijami v baltskih državah in na Poljskem, kjer so ZDA vodilna država. Gray je z njihovimi poveljniki v stalnem stiku, a kot pravi, dogajanje in politične odločitve niso spremenili misije v Latviji in sodelovanja z drugimi vojskami v regiji.
Slovenski kontingent v Latviji trenutno šteje 43 ljudi in je šestmesečno rotacijo začel decembra. Če so bili v prejšnjih rotacijah zadolženi za izvidovanje, je tokrat njihova glavna naloga v mednarodni bojni skupini protioklepno delovanje. Glavnina kontingenta je del protioklepnega voda, v katerem je z njimi še nekaj makedonskih in črnogorskih vojakov. V slovenski odpravi so še vojaški policisti, logistični oddelek in nacionalni podporni element.

Slovenskemu kontingentu poveljuje stotnik Andrej Plohl. To je njegova četrta misija, a prva v Latviji in prva na mestu poveljnika kontingenta. Bistvo misije vidi v prikazu in dokazu enotnosti zaveznic. Kot poudari, je glavni prispevek Slovenske vojske k mednarodni bojni skupini protioklepni vod, ki omogoča zaščito sil. Pri tem naši vojaki uporabljajo terenska vozila hummer in oshkosh ter izraelski protioklepni sistem spike. Stotnik pojasnjuje, da imajo v bojni skupini štiri take sisteme, vsak pa je opremljen s štirimi raketami. "To pomeni, da ima vod pri sebi 16 raket in lahko v eni bojni akciji uniči četo in pol nasprotnikove oklepne enote," pojasni Plohl.

Sistem spike po besedah pripadnikov slovenskega kontingenta omogoča izjemno natančnost. Kot pojasnijo, vojak vodeno raketo po izstrelitvi lahko upravlja in vodi povsem do tarče. Prav tako lahko izbrano tarčo "zaklene", kar pomeni, da bo raketa sama odletela do cilja in ga zadela. Sistem omogoča še, da si vojak med letom rakete premisli in za cilj izbere drugo tarčo. Doseg sistema znaša štiri kilometre, pri čemer pa ni mogoče uničevanje ciljev, ki so bližji od 200 metrov.

Po besedah poveljnika Plohla je natančnost sistema zelo visoka, rakete pa lahko trenutno uničijo vsak sodoben tank. Prav tako je raketo težko prestreči ali pa sistem pri izstreljevanju zmotiti, kar je denimo mogoče pri dronih. Je pa temu primerna cena izstrelkov, saj vsaka raketa stane več kot 100.000 evrov. Vojaki tako na usposabljanjih ne morejo vedno streljati s pravimi raketami, zaradi česar je izjemno pomembno učenje na simulatorju. Za našo vojsko ga je izdelalo ljubljansko podjetje Guardiaris, en simulator pa so v zabojniku pripeljali tudi v Adaži.

Pripadniki v njem vadijo in vzdržujejo natančnost pri streljanju protioklepnih raket. Vojak, ki vadi streljanje, sede za postavljeni učni sistem spike, ki je povezan s simulacijo. Ta na ekranih predvaja določene scenarije, pri katerih vojak po navodilih inštruktorja izbira tarče in jih skuša uničiti. Simulacije se virtualno odvijajo na osrednjem vadišču Poček, ki ga je Guardiaris kartiral in vključil v simulacijo. Poveljnik oddelka, ki vojake uri pri uporabi sistema spike, je višji vodnik Andrej Vrbnjak. Tudi on raketni sistem opisuje kot zelo natančnega, a pri tem opozarja, da je precej odvisno tudi od operaterja. Koliko časa bi za urjenje na sistemu potreboval nekdo, ki se nanj nič ne spozna? "Približno dve, tri ure," nam odgovori z nasmeškom in nas povabi v simulator.

Potek vaje v simulatorju si oglejte v spodnjem videoposnetku.

Poveljnik mednarodne bojne skupine podpolkovnik Darryn Gray je slovenske vojake v protioklepnem vodu pohvalil. Kot pove, je bil protioklepni vod na zadnji skupni vaji "neusmiljen in zelo pomemben za operacijo". "Ekipa je ponosna, strokovna in sposobna za vsako taktično situacijo. Kohezija v vodu je zelo močna." Da so njegovi vojaki pustili dober vtis, meni tudi poveljnik slovenskega kontingenta. "Dokazali smo, da smo interoperabilni, vrhunsko usposobljeni in da se na nas lahko zanesejo. Da imamo dobro oborožitev in da smo visoko motivirani," pove stotnik Andrej Plohl. Na preverjanju so Slovenci po njegovih besedah izstrelili 25 simuliranih raket in zadeli 19-krat.

Opomnik, da tudi na misijah v miru nevarnost ostaja

Če si morda civilisti vojaške misije v državah, kjer ne divja vojna, predstavljamo kot precej varne, pa na vojake vseskozi preži nevarnost. Na to nas je ob vstopu v poveljniški del baze opomnil tudi spomenik. Na črnem kamnu sta vklesani imeni in podobi albanskih vojakov Klodjana Tanushija in Zarife Hasanaj, ki sta leta 2019 umrla v Adažiju. Bila sta del skupine za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev, ubila ju je eksplozija. Hasanaj je umrla na kraju nesreče, poveljnik albanske skupine za odstranjevanje neeksplodiranih sredstev Tanushi pa v bolnišnici. Opomnik, da tudi na misijah v miru nevarnost vojaškega poklica ostaja.

Vojaki, ki smo jih videli iti mimo spomenika, so ob njem salutirali in se tako poklonili padlima kolegoma. Prakso je treba spoštovati, in ko se je neki vojak spozabil, si je hitro prislužil opozorilo kolega. "We salute them (Salutiramo jima)," ga je opomnil.

Na nevarnost vojaškega dela na misijah je vse opomnila nedavna nesreča v oporišču v sosednji Litvi, kjer so v močvirju umrli štirje ameriški vojaki. "V naravi dela, ki ga opravljamo, so velika tveganja," pri tem poudari poveljnik v latvijski bazi Gray. Kot pravi, so se po nesreči v Litvi pogovorili z vojaki. "Tragična nesreča, ki potrjuje, da moramo poskrbeti, da so naše posadke pripravljene, varne in izurjene za opravljanje službe. Tako kot so bili ti štirje Američani," še doda.
Vojaški vsakdan v oporišču Adaži narekujejo urniki usposabljanj in skupnih vaj. Človeku se zazdi, da je vse skupaj podobno urnikom v domačih vojašnicah. Poročnik Luka Marinšek, ki je poveljnik protioklepnega voda, glavno razliko vidi v velikosti. "Sodelujemo z drugimi narodi, preizkušamo stvari, ki jih doma ne bi mogli," pove. S tujimi vojaki sodelujejo dobro, prav tako s Črnogorci in Makedonci v njegovem vodu. Da je sodelovanje s slovenskim kontingentom na zelo visoki ravni, pove tudi narednik Zoran Kocevski, ki vodi vojake iz Severne Makedonije. "Spoznavamo se, še posebej na terenu, ko se učimo drug od drugega, si izmenjujemo izkušnje pri usposabljanju in izvajanju nalog." Dobro sodeluje tudi s poveljnikom slovenskega kontingenta. "Sklepajo se prijateljstva, ki se nadaljujejo tudi po končanju misije. Upam, da se bomo tudi po tem, ko bomo slekli uniformo, videli na kakšni kavici in se malo podružimo," še pove.

Med obiskom so nam slovenski vojaki prikazali tudi krajšo vajo premikanja po gozdnatem terenu na območju baze. Tihim izvidnikom, ki sta se pomikala v zavetju dreves, so sledili glasni in hitri premiki hummerjev in oshkoshev, ki so brzeli po nič kaj ravnem terenu. V strešnih kupolah so sedeli vojaki in vojakinje, ki pa jih premetavanje ni preveč motilo. "Nič posebnega ni. Na to smo že navajeni," nam po vaji na vprašanja o divji vožnji odgovori poddesetnica Ana Vanesa Gnezda, ki je operaterka sistema spike. Za njo je že nekaj misij, njena odločitev za vstop v vojsko pa je na začetku pri domačih povzročila nekaj začudenja. "Na začetku je bilo vsem malce nenavadno, ker sem se kot punca odločila za ta poklic, a so to nato sprejeli odprtih rok." V vojaške vrste ji je uspelo zvabiti tudi prijatelja.

Novinarji smo se v Latviji mudili tik pred velikonočnimi prazniki, ki so jih slovenski in marsikateri drugi vojaki preživeli zdoma. Poveljstvo baze je nekoliko zmanjšalo število nalog in vojakom pustilo več časa za klice domov in udeležbo pri verskih obredih. V slovenskem kontingentu so v nedeljo skupaj s črnogorskimi in makedonskimi kolegi pripravili tudi tradicionalen velikonočni zajtrk. Priskrbeli so si tako pirhe kot potico kot šunko in hren.

Obiskat jih je prišel vojaški kaplan Matjaž Muršič Klenar, ki je eden od štirih katoliških kaplanov v Slovenski vojski. Poleg njih za duhovno oskrbo skrbi še evangeličanski kaplan in šest pastoralnih svetovalcev. Na misije, kjer ni stalnih kaplanov, odhajajo predvsem ob praznikih, ko skušajo z bogoslužjem in drugimi dogodki vojakom ustvariti čim bolj domače vzdušje. "Iz moje izkušnje so vojaki zadovoljni in veseli, da kdo pride in prinese malo domačega duha ter tudi kako domačo dobroto. Povežemo se med tujino in domom."

Kljub vsemu trudu pa je fizično razdaljo med tujino in domom težko premostiti. In ob praznikih, ko večina praznuje in se srečuje s sorodniki ter prijatelji, je za vojake na misijah še težje. Poddesetnica Marina Fleten letos prvič praznikov ni preživela z domačimi. "Se bo dalo preživeti. Izbrali smo poklic, ki to prinese zraven," pove in doda, da bo praznike v bazi preživela z drugo družino. Tisto vojaško. "Domači so se sprijaznili, da je to služba in da to delamo s srcem. Nekaj prinese, nekaj pa odnese," sklene.

Da v Latviji najbolj pogreša družino, pove višji vodnik Andrej Vrbnjak. "Pričarali si bomo praznično vzdušje. Z družino bom v mislih. Slišimo in vidimo se vsakodnevno. V veliko podporo so mi." "Pogrešam vas, rad vas imam," jim sporočil prek kamere. Najbolj težko pa je tistim, ki jih doma čakajo otroci. Do konca rotacije sta še približno dva meseca, obiski domovine pa so malo verjetni. Ko poročnika Luko Marinška vprašamo, kaj najbolj pogreša, nam brez pomislekov odvrne, da štiriletnega sina. Njegove naslednje besede, ki so hkrati tudi sporočilo za sina, so preproste, a povsem iskrene. "Da ga pogrešam. To je to."

Poročniku, ki je na vadišču še pred nekaj minutami suvereno dajal ukaze, se je zatresel glas. Pogled je usmeril v tla in se obrnil proč od kamere. Njegove pristne in žlahtne človeškosti, ki jo je pokazal, ni mogla skriti niti maskirna barva na obrazu.